70. let kluba

Srednjeveško kopališče v Radovljici

Le malokdo ve, da so imeli Radovljičani svoje kopališče že v srednjem veku. Najdeni dokument, ki ima datum 3. april 1417, nam namreč govori o novo zgrajenem zidanem kopališču pod trgom Radovljica, pri studencu Vosovnik (kopališče naj bi bilo torej nekje pod gostilno Lectar). Objekt je vseboval tudi domec z vrtom, kopališčnik pa je poleg kopanja gostom med drugim nudil tudi striženje in puščanje krvi.

Kopalne navade Radovljičanov v začetku 20. stoletja

Stari Radovljičani, ki so bili večinoma kmečkega stanu, so imeli čas za kopanje v reki Savi le v nedeljah, saj so imeli med tednom preveč opravil. Ti, zbralo se jih je tudi do sto, so imeli svoj prostor „na Rakovniku“. Prve korake so dekletom pokazali kar fantje, ki so se plavati naučili v vojski, prvi pravi učitelj plavanja pa je bil radovljiški učitelj Vili Puntar. Veliko manj kopalcev se je zbiralo ob „Cajhnovem jezu“, saj so se tam „namakali“ tisti, ki doma niso imeli kmetij. Nekaj Radovljičanov pa se je hodilo kopat k „Fuksovi brvi“.

Rojstvo kopališča Mestne hranilce na Obli gorici pri Radovljici

V začetku 30. let je imela Radovljica slabih tisoč prebivalcev in misel o modernem kopališču s 50-metrskim bazenom je bila za tisti čas zelo drzna. V Sloveniji sta bila takrat namreč podobna objekta le v Mariboru in Ljubljani. Toda radovljiškega župana g. Vinka Resmana, ki je bil glavni pobudnik izgradnje kopališča, to ni preveč motilo. Okoli sebe je zbral kopico zanesenjakov, ki je načrt predstavila domačinu Ivanu Vurniku, univerzitetnemu profesorju arhitekture. Le-ta je zasnoval izreden objekt, ki ga je finančno podprla Mestna hranilnica, izvedbo samih del pa je prevzelo podjetje Mavrič.
16. julija 1933 (ob 11. uri) je Radovljica dobila moderno letno kopališče, ki so ga kajpak odprli s pravim pompom. Poglejmo si odlomek iz takratnega dnevnika “Jutro”, ki je poročal o velikem dogodku: „Na otvoritvi je bilo najmanj tisoč ljudi. Cerkveni obred posvetitve je opravil mestni dekan, gospod Fatur, za botro pa je bila gospica Berta Hudovernikova. Po obredu za uvod skoči v beli obleki z desetmetrskega stolpa mojster Jože Sekovanič, zaplapola zastava Obla gorica, tik pod stolpom zadoni strel iz topa in oglasi se v pozdrav zvon v radovljiški fari.”

Obdobje 1933 – 1946

Po zaslugi Jožeta Sekovaniča, ki je bil prvi kopališki mojster in bivši član PK Ilirija Ljubljana, so se mladi Radovljičani že v prvem letu začeli športno udejstvovati – seveda so začeli s plavanjem in skoki v vodo. Nameni so bili zelo resni, saj so si izbrali klubske barve in imeli belo-modri grb z oznako OG.
Športne rezultate radovljiških pionirjev iz predvojnega časa je z današnjimi zelo težko primerjati. V času sokolov in orlov se je veliko stavilo na orodno telovadbo in zato niti ni čudno, da so bili v začetku v ospredju skakalci in ne plavalci. Prva zvezda PK Obla gorica je bil Marjan Sadar, skakalec v vodo, ki je že pred 2. svetovno vojno postal mladinski državni prvak. Iz predvojnega časa velja omeniti še Igorja Trilerja in Jožeta Ješeta, med dekleti pa Rozko in Stano Dobravc ter Meto, Mileno in Zoro Triler.

Povojno obdobje (1946 – 1950)

Glavna pobudnika za obnovitev aktivnosti v plavalnem športu po 2. svetovni vojni sta bila Mito Jaklič, najbolj nadarjen radovljiški plavalec iz predvojne generacije, in Janez Cerar st.. Leta 1946 (26. avgusta) so vzorno organizirali prvenstvo Gorenjske, kjer so slavili z velikim naskokom. Leto 1949 je prineslo kar dva naslova državnih prvakov; Marjan Sadar in Jože Ješe sta namreč slavila v skokih s stolpa.

Obdobje 1950 – 1967

Leta 1950 se pojavijo želje za samostojno sekcijo, leta 1951 pa iz kluba odstranijo vse, ki niso hoteli zavzeto delovati. Leta 1955 klub šteje preko 130 članov in tokrat jim le uspe ustanoviti samostojen klub. Prvi predsednik kluba je bil Gorazd Kacjan (1955), ki ga je nasledil Jože Bufolin (1956 – 67). V tem obdobju velja omeniti trenerje Francija Piklja, Janeza Cerarja in Mirana Kenda, med plavalci pa sta največ dosegla Jože Pikelj, ki je leta 1956 in 1957 postal dvakratni mladinski republiški prvak, kar so bile sploh prve uradne plavalne medalje PK Radovljica, in Špela Budič (roj. Čebulj), ki je dvakrat nastopila v finalu državnega prvenstva.

Obdobje 1967 – 1983

Po letu 1964 je šlo z rezultati v vseh ozirih navzdol, glavni vzrok pa je bilo dotrajano kopališče. Spomladi leta 1966 so kopališče podrli in pričeli z obnovo po načrtih arhitekta Lada Goriška. Izvajalec del je pa bilo SGP Gorenjc Radovljica. Razširili so bazensko školjko, žal pa so pri tem morali odstraniti “Vurnikove kabine”. Bazen je dobil tudi filtrirne naprave, kar je pomenilo toplo vodo v poletnih mesecih. Leta 1970 je kopališče dobilo še osvetlitev (reflektorje) in vadba se je tako podaljšala tudi v večerne ure. Glavni trenerji v tem obdobju so bili Jože Smrekar, Stane Artiček, Marko Jensterle in ponovno Miran Kenda, ki jim je po krizi vendarle uspelo vzgojiti generacijo odličnih plavalcev, na čelu s Cirilom Globočnikom, ki je postal večkratni republiški prvak in finalist DP. Za Cirilom so prišli še Meta Jovan, Renata Ambrožič, Bogdan Jug, Aleš Ježek, Tomaž Cilenšek in drugi.

Obdobje 1983 – 1990

Simbol radovljiškega kopališča je bila desetmeterska skakalnica, ki se je ponosno bohotila sredi kopališča. Radovljičani in obiskovalci kopališča iz bližnje in daljne okolice (v 80. letih je bil vsa leta poln tudi kamp) so na skakalnici preživeli celo preveč časa in konec 80. let je skakalnica morala pasti (8. maja 1990). Vedno kritični domačini so bili ogorčeni in le tisti, ki so bili poleg ob podiranju skakalnice, so ob povsem razžrtem železnem ogrodju vedeli, da so ravnali prav.

Obdobje 1990 – 2000

V osemdestih letih so radovljiški plavalci začeli nakazovati trend dviganja rezultatov. Po osamosvojitvi Slovenije pa so se ti rezultati dvignili na vrhunski nivo. Naši plavalci so postali najboljši v državi; sestri Kejžar, Tamara Sambrailo in Anja Klinar pa so začele osvajati medalje tudi na največjih tekmovanjih (SP, EP, MEP, svetovni pokal, SI, univerziada, EYOD…). O samih rezultatih podrobneje v poglavju „20 let uspehov PK Radovljica“.
Vsi ti vrhunski rezultati so vzpodbudili odgovorne v klubu, da so začeli razmišljati o posodobitvi bazena. Leta 1996 je ob bazenu zrasel dobro opremljen fitnes center, leta 1998 pa je radovljiški župan Vladimir Černe položil temeljni kamen za nov olimpijski bazen. Pod vodstvom Blaža Hrastnika u.d.i.g. in Polone Čeh u.d.i.a. (I.RA. Inženiring Radovljica d.o.o.) je SGP Gorenjc d.o.o., Radovljica v celoti obnovil radovljiško kopališče. Otvoritev sodobnega objekta je bila 11. junija 1999.

Po letu 2000

Funkcionalnost objekta zaklučujeta nov mali bazen za male plavalne nadebudneže (maj 2001), prekritje bazena s presostatično halo pa omogoča plavanje preko celega leta (december 2001).
Plavalni klub Radovljica ne skrbi samo za vrhunske plavalce, saj je na bazenu skozi vse leto možno rekreativno plavanje in igranje mini vaterpola, pod strokovnim vodstvom pa lahko vadijo vsi od dojenčkov do najstarejših (vadba dojenčkov, plavalno opismenjevaje otrok in odraslih, vodna aerobika in vadba za seniorje v vodi).

 

SOCIALNA OMREŽJA

Spremljajte naše aktualne novice preko naših socialnih omrežij.