50. let kluba

Ti spomini bodo seveda precej osebni, kot je to zmeraj, kadar se loti opisovanja dogodkov človek, ki jih je sam doživljal. Petdeset let je namreč ravno tista doba, do koder moj spomin se za silo seže, ob tem pa lahko trdim, da sem večji del poletij v tega pol stoletja prebil na radovljiškem kopališču. No, vseh seveda ne. Kjer je vmes praznina, so s svojimi spomini in tudi z zapisanimi prispevki prispevali se mnogi drugi, tako da bo končna slika morda vsaj za silo veren dokument dogajanj : začetkov, vzponov in kriz v prizadevanjih, ki jim v tem letu z nemajhnim ponosom pravimo “petdeset let plavalnega športa v Radovljici”.

Vse se je začelo s kopališčem – jasno! Radovljica je od Save kar precej odmaknjena in meščani so se hodili kopat vanjo le takrat, kadar je bilo vroče. Kolikor vem, je bilo najstarejše radovljiško, “namakališče” v ta namen na Rakovniku, tako se namreč pravi obrežju Save tik preden zavije v sotesko pod Pustim gradom. Nekateri so hodili celo k Fuksovi brvi, ob poti v Kamno gorico, pozneje pa je postal bolj zanimiv Cajhnov jez in Bohinjka tik pod njim, predno se združi z Dolinko. Torej je radovljiška mladina vsaj za silo znala plavati že prej; Odločilno pa je bilo kopališče. In to ne le za plavalni šport. Do takrat precej zaspanemu podeželskemu mestecu, z bore tisoč prebivalci, je prineslo nov življenjski utrip. Ljudje, ki so se odločili za to smelo dejanje, so vedeli, kaj hočejo. Težko bi rekli, da je se katera druga stvar do takrat prinesla toliko sprememb v življenje Radovljičanov kot novo kopališče, ki je bilo v tistem času, za Ljubljansko Ilirijo in mariborskim Otokom, šele tretje v Sloveniji, ki je imelo pravi petdesetmetrski bazen. Za Radovljico je bil to vsekakor velik dogodek, o katerem je poročal tudi dnevnik “Jutro” :

Radovljica ima moderno kopališče – otvorjeno je 16. 7. 1933 ob 11. uri. – Načrte izdelal univ. prof. arhitekt Vurnik. – Sredstva dala mestna hranilnica. Glavno pobudo za izgradnjo je dal gospod Vinko Resman, izvedbo pa je prevzelo stavbno podjetje gospoda Mavriča. Imenuje se kopališče Obla gorica.
Bazen se polni s studenčnico iz Zgoše. Voda potem teče po bakrenih ceveh na bakreno streho, kjer se segreva in nato v slapovih v cevi in bazen. Stroški za izgradnjo so bili visoki, a je vstopnina kljub temu zelo nizka, da je dostopna vsakomur.
Na otvoritvi je bilo najmanj tisoč ljudi. Cerkveni obred posvetitve je opravil mestni dekan, gospod Fatur, za botro pa je bila gospica Berta Hudovernikova. Po obredu za uvod skoči v beli obleki z desetmetrskega stolpa mojster Jože Sekovanič, zaplapola zastava Obla Gorica, tik pod stolpom zadoni strel iz topa in oglasi se v pozdrav zvon v radovljiški fari.
Popoldan se je brez zamude začel sportski spored. Plavači in skakalci PK Ilirije iz Ljubljane so želi splošno odobravanje, se največ skakači s stolpa, ki so izvajali zares krasne stvari.

Mesto je torej 16. julija 1933 dobilo moderno kopališče z izredno elegantnim stolpom, ki je postal v naslednjih letih turistični simbol Radovljice na razglednicah in prospektih.

Lega kopališča je bila naravnost idealna, saj ga je ščitila pred hladnejšimi sapami Obla gorica in izkoriščalo je, čeprav na preprost način, sončno energijo za ogrevanje vode.

Prav vse seveda ni bilo idealno. Dekanovemu blagoslovu navkljub je kopališču še prva zima pokazala zobe. Zaradi slabe izvedbe in ilovnatega terena je škarpa, ki je s stopniščem mejila na teniško igrišče, ob prvi pomladanski odjugi dobesedno vzcvetela. Potrebna je bila temeljita obnova. Kasneje se je pokazalo, da so povsod (razen pri stolpu) “varčevali” z betonom in tako so se z leti pokazale razpoke tudi v bazenu in na stebrišču, ki je nosilo streho nad kabinami. Ne glede na to pa je s kopališčem Radovljica postala pravi turistični kraj. V vseh naslednjih letih so prihajali v vedno večjem številu letovat k nam gostje, ki jih je bilo največ iz Osijeka, Beograda in Zagreba. Prihajali so tudi inozemci, za krajše izlete pa je bilo kopališče ob nedeljah izredno privlačno. Da se je že koj v prvem letu, ko smo dobili kopališče, pričel v Radovljici razvijati tudi plavalni šport, gre zasluga v prvi vrsti Joži Sekovaniču, sicer domačinu z Bleda. Že ob otvoritvi je prevzel delovno mesto kopališkega mojstra in jo obdržal vse do pričetka vojne. Kot bivši član PK Ilirije je bil tudi športnik, imel je potrebno strokovno znanje in tako mu je kmalu uspelo navdušiti za novi šport – plavanje in skoke v vodo, radovljiško mladino.

Ustanovljeni klub so, tako kot kopališče poimenovali po gozdiču, ki ga obdaja: PK “Obla gorica”. Podatkov o ustanovitvenem aktu ni, saj je morebitne arhivske zapiske odnesla vojna vihra. Vsekakor pa so mladi navdušenci imeli s klubom resne namene, saj so si med drugim izbrali klubske barve in imeli belo-modre grbe z oznako OG.

Klub je deloval vsa predvojna leta, ali bolje rečeno, vse poletne sezone in vseskozi gojil dve športni disciplini: plavanje in skoke v vodo. Treningi so bili dokaj redni, vendar omejeni na pozno popoldanski oz. večerni čas, saj je bilo kopališče namenjeno predvsem gostom in je kopališki mojster Sekovanič v tem smislu skrbel za strog red.

Glede na dejstvo, da je bila Radovljica takrat, kot vsa slovenska podeželska mesta, ostro razdeljena na liberalni in klerikalni tabor, ki sta imela ne le vsak svoje kulturno svetišče, temveč tudi vsak svojega frizerja in peka, te razklanosti na kopališču, začuda ni bilo toliko opaziti. Morda so k temu prispevala razkrita telesa, ki so dokazovala, da slovenci vsaj po telesni zgradbi le nismo tolikanj različni, vsekakor pa plavalni klub ni bil nikoli politično obarvan.

Poleg že omenjene otvoritvene slovesnosti na kopališču je Radovljica se v istem letu pričakala svoje tekmovanje v plavalnem športu. “Jutro” je o tem poročalo (25. VIII. 1933) :

Radovljiški plavači so povabili v goste Kranjčane in Jeseničane. – Tujsko prometno društvo Radovljica je razpisalo lep prehodni pokal za prvaka Gorenjske v plavanju in skokih. – Štartalo je okoli trideset tekmovalcev. – Dame so v plavanju nastopile na 50 m prsno in prosto, prav tako gospodje, ki so se pomerili še v štafeti 4×50 m prosto. V skokih so dame nastopile s trimetrske deske, gospodje pa poleg tega tudi z desetmetrskega stolpa. – Zmago in prehodni pokal si je pridobil Korotan iz Kranja pred PK Obla gorica in Jesenicami.

Poleg mojstra Sekovaniča, ki je bil vsa predvojna leta duša in mentor radovljiškega plavalnega športa, a po svoji funkciji le predvsem kopališki oskrbnik, so v največji meri k dejavnosti poganjali Radovljičane obiski iz Ljubljane. Člani PK Ilirija (Ziherl, Pribošek, oba Kržanova, Vilfan, Kordelič in drugi), so pogosto zahajali na nase kopališče in bili s tem tudi neke vrste mentorji in trenerji.

Takratne dosežke je težko primerjati z današnjimi razmerami, vendar bi lahko trdili, da so bili v predvojnem radovljiškem klubu skoki v vodo na višji stopnji kot plavanje. Osnovni vzrok je enostavno v tem, da je imela splošna telesna vadba in akrobatika takrat na slovenskem že trdno tradicijo (saj smo imeli olimpijske zmagovalce v orodni telovadbi), medtem ko je bilo plavanje, vsaj na podeželju na začetni stopnji. Poleg tega je imela le Ljubljanska Ilirija, ki je tudi v plavanju dosegala evropsko raven, možnost delovanja čez vse leto, radovljiški plavalci pa so vadili kvečjemu dva meseca na leto, skakalci v vodo pa vsaj dopolnilno v telovadnicah. Tako je imel tudi radovljiški plavalni klub vsaj nekaj imenitnih tekmovalcev v tej panogi, med dekleti Dobravčeve in Trillerjeve, med fanti pa so se najbolj uveljavili Igor Triller, Jože Ješe in Marjan Sadar. Jože Ješe je sploh edini radovljiški športnik, ki je nastopal tudi po vojni in je se danes član kluba. Aktiven je bil vse do nesrečnega padca z deske, ko se je precej hudo poškodoval. Pred tem je bil celo državni prvak v skokih s stolpa v republiškem razredu (Zagreb 1949). Marjan Sadar, ki ga je redno treniral Branko Ziherl, je še pred vojno osvojil mladinsko državno prvenstvo v skokih. Vendar je bil kot partizan v zadnjih dneh vojne hudo ranjen in se s športom po vojni ni mogel več ukvarjati.

Radovljiško kopališče je do zadnje predvojne sezone pričakalo se nekaj lepih športnih prireditev, o katerih poroča tudi “Jutro”. Večji del so bila to prvenstva “Ljubljanskega podsaveza”, pa tudi druge manifestacije, ki so bile vsaj deloma zabavnega značaja. Spominjamo se skokov z deske in stolpa v komičnih oblačilih, ki so vedno zabavali prisotne, pa tudi kobacanja po bazenu, ko je bilo treba z zobmi priti do klobase, obešene na vrvici nad vodo in ko je po taki prireditvi tudi “prisotno občinstvo veselo
zaplavalo v bazenu” in se potem “vršila prijetna in intimna zabava vse do večernih ur”, kot. o tem poroča “Jutro”. Plavalci so v prvem letu, kot je to običajno pri začetnikih, nastopali le v 50 metrskih disciplinah in šele kasneje v pravih olimpijskih. Vidnejših dosežkov, ki bi presegali gorenjski okvir, niso imeli, med talenti pa je treba omeniti Mitjo Jakliča, ki ima veliko zaslugo tudi v tem, da je bil glavni pobudnik in organizator za “predajo štafetne palice” prvi povojni generaciji.

Medigra z bombami (1941 – 1945)

Kakšnih zapiskov o ustanovitvi plavalne sekcije v okviru fizkulturnega društva Radovljica v letu 1946 ni, ker takih takrat enostavno ni bilo. Sekcija je nastala spontano v slogu vsesplošnega navdušenja nad tem, da smo spet svobodni. Kopališče je v prvem letu svobode še precej samevalo. Najmlajši in dekleta so imeli čez to poletja nemalo zadreg z dopolnilnim učenjem, vse kar nas je bilo fantov starih vsaj 17 let, pa smo bili vključeni v vojaške obveznosti. Prihajali smo domov zdaj ta, zdaj oni in se postopoma vključevali v novo življenje.

Glavna pobudnika za obnovite aktivnosti v plavalnem športu sta bila Mito Jaklič in Janez Cerar st. Prvi je imel izkušnje iz predvojne generacije kot najbolj nadarjen radovljiški plavalec, Janez pa je pripadal naši generaciji, saj je šele spomladi 1944 “izginil” v partizane. Kolikor je bilo torej potrebnih formalnosti za ustanovitev plavalne sekcije, sta jih uredila onadva, sicer pa je bila njuna največja vnema ob začetku sezone v tem, da sta nagovorila vsakogar, ki je bil znan po tem, da zna kobacati po vodi bolje od povprečnega občana, naj se vpise v sekcijo.

Brez kakšnih večjih priprav smo odpotovali na prvo tekmovanje v Kranj. Takrat ni bilo kaj dosti možnosti za enotno opremo, zato smo imeli le na hitro sešite enotne rdeče plavalne kapice in bili smo silno presenečeni, ker so bile med tekmovanjem skoro vedno v ospredju. Zdelo se nam je, kot da smo plavalna velesila.

Potem so razpisali prvenstvo Gorenjske v plavanju, določili datum (26. avgust) in poverjena nam je bila organizacija tega tekmovanja. Kolikor je bilo v tedanjih razmerah možno, smo se za to tekmo temeljito pripravili. Predvsem pa smo na bazen privlekli vso mladino, ki je bila količkaj sposobna preplavati vsaj 50 m v določenem slogu. Prvenstvo smo osvojili z velikim naskokom pred Bledom, Kranjem in Jesenicami.

To je bila takorekoč zmaga na mah in možna je bila le v tedanjih razmerah. Naslednja leta so pokazala, da je v športu možno zmagovati le s strokovnim in vztrajnim delom. Nase delovanje v tem prvem, pa tudi v naslednjih letih pa je bilo kljub dobri volji in zagnanosti le ljubiteljsko navdušenje in tako je premočna zmaga na omenjenem prvenstvu prej škodila, kot koristila kasnejšemu razvoju plavanja v sekciji.

Razpoke v naslednjih sezonah so bile očitne in trpke. Mito Jaklič je odšel v Ljubljano, mnogo mladih se je vključilo poleti v delovne akcije, preostali smo se počutili osamljene. Vse delovanje v sekciji je postalo občasno večerno ljubiteljsko plavanje z redkimi tekmovanji, ob katerih pa smo lahko le ugotavljali, da sosedje napredujejo, medtem ko pri nas ne gre nikamor. V Kranju so pričeli delati načrtno in strokovno, na Bledu prav tako in tam so imeli celo možnost delovanja čez zimo (mali bazen v hotelu Toplice).

Leto 1948 je prineslo tudi organizacijsko spremembo. Ustanovljeno je bilo SSD (sindikalno športno društvo) z imenom “Dr. France Prešeren”, po imenu in obliki umetna tvorba, ki naj bi združevala športnike od Bleda do Radovljice. Imelo je mnoge sekcije, kjer je prvo violino igral nogomet, medtem ko je imela plavalna sekcija dva aktiva: Bled in Radovljico, ki sta na večjih tekmovanjih nastopala skupno. Vendar je bilo kaj takega takrat komaj potrebno, saj so bili kolegi na Bledu tako močna ekipa, da so potrebovali le sem in tja kakšno pomoč v posamezni disciplini.

Vodstvo plavalnega aktiva v Radovljici je bilo poverjeno učitelju Francu Piklju st., ki ga je vodil prizadevno, vendar v strokovnem smislu ni mogel delovati. Pač pa se je v teh dveh letih vključilo v aktiv precej mladih, ki so kasneje tvorili dobro osnovo za nadaljnje delovanje. Spomladi leta 1950 smo se nekako med sabo dogovorili, da prevzamemo krmilo v svoje roke in da hočemo samostojno sekcijo. Nasi zahtevi je bilo ugodeno le v toliko, da smemo delovati samostojno kot sekcija, moramo pa ostati v društvu

S tem majhnim uporom je bilo zaokroženo prvo povojno obdobje, za katerega bi lahko rekli, da kaj dosti dlje od ljubiteljskega navdušenja ni seglo. Delo v sekciji je temeljilo na predvojnih izkušnjah. To je bil način dela, naravnan na čim hitrejše preplavane 50 metrske discipline; to je bil čas, ko so plavalci prsnega sloga po startu plavali pod vodo vsaj se 20 metrov, “stepali” nato v metuljčkovem slogu dokler je slo in nadaljevali potem v klasičnem plavanju. Bili so pogosti primeri, ko so dekleta, ki jim je bilo naloženo da bodo na tekmi plavale neznanskih 100 metrov v kravlu, kako uro pred tem “preizkusile”, če to sploh zmorejo.

Joza Ješe, ki se je medtem spet vključil v sekcijo, je nadaljeval z dobro tradicijo skokov v vodo. O njegovih uspehih sem poročal že v prvem poglavju. Uspel pa je pridobiti tudi nekatere mlade, med katerimi se je v tem času uveljavljal Janez Grilc. Ker pa ni bilo predvojne osnove (telovadba pri Sokolu), je tudi za skoke kazalo slabo.

V plavanju smo imeli v tem obdobju nekaj zelo nadarjenih tekmovalcev, ki bi se ob resnejšem delu gotovo bolje uveljavili. Med fanti so bili to Janez Cerar (prsno – metuljček), Joze Sekovanič ml. (kravl) in Janko Grilc (hrbtno), med dekleti pa Lenka Cerar in Polona Čebulj (kravl) in kasneje Milka Prešeren (prsno).

Leto 1950 za sekcijo ni pomembno le zato, ker smo zaceli na novo in na svoje, temveč predvsem v tem, da nam je z drugačnim odnosom do dela uspelo privabiti v sekcijo celo generacijo zelo mladih članov, ki so ob nekaj starejših iz prejšnjih dveh let, predstavljali temelj plavalne ekipe vse do leta 1958. Ob tem moram povedati, da to leto nikakor nisem bil osamljen pri delu. Celo nasprotno ker sem to pomlad maturiral, nisem imel v juniju kaj dosti časa za šport in ko sem se nekako sredi julija vrnil s potepanja po Jugoslaviji (maturantski izlet), so me na kopališču pričakali v urejenih delovnih razmerah. Tisto leto sem bil pravzaprav bolj nekakšen predsednik sekcije in manj tehnični vodja ali vaditelj. Janezu Cerarju je uspelo pridobiti vse razpoložljive tekmovalce iz prve generacije, Jože Slivnik in drugi pa so privabili najmlajše in tako smo imeli v sekciji nenadoma skoro sto aktivnih članov. Kljub temu, da so treningi temeljili se vedno na starih izkušnjah, so bili vsaj bolj redni. Najmlajši so imeli plavalni tečaj, predvsem pa je bilo čutiti neko novo vzdušje in uspehi niso izostali. Najpomembnejša za nas je bila ekipna zmaga v plavanju v republiškem razredu (Slov. Konjice). Sicer pa smo imeli celo vrsto prijateljskih tekmovanj (Trbovlje, Murska Sobota), doma smo prvič gostili Ljubljančane in imeli smo svoje klubsko prvenstvo.

Že naslednje leto pa smo kot slepci ponovili napako iz leta 1947: zaspali smo na lovorikah. Nihče med nami se ni domislil, da v plavalnem športu ni mogoč napredovati z delovanjem v dveh poletnih mesecih in da je za trening potrebno strokovno znanje. Zaradi neuspeha in godrnjanja je bila sekcija sredi poletja 1951 na tem, da razpade. Takrat sem bil skoraj edini, ki je vztrajal in bil pripravljen začeti še enkrat, čeprav iz ničle. Uprizorili smo pravi pravcati proces in črtali iz članstva vse, ki niso bili pripravljeni resno delati. Pokazalo se je, da je bilo privabljanje bivših “asov” slaba naložba in da se lahko opremo le na mladino. Nekateri so kljub temu ostali, pomagali pri organizaciji in tako smo v letu 1952 začeli znova.

Če bi me kdo povprašal, česa sem se v vseh teh letih, kar sem se ukvarjal s plavalnim športom, najbolj razveselil, bi ob tem gotovo imel v mislih kakšno pomembno zmago. No, res je: bilo je nekaj rezultatov, posamičnih in ekipnih dosežkov, ki sem jih bil neznansko vesel. A nič mi ni ostalo v tako toplem spominu kot obisk mojih tovarišev (Janeza, Jožeta, Jankota in drugih), ko sem v juniju 1952 obležal za precej hudo gripo. Posedli so na posteljo in vsi razburjeni poročali, da bomo imeli mednarodno tekmovanje. VSV iz Beljaka da pride v Ljubljano in da želijo nastopiti tudi v Radovljici.

Ne, ni šlo toliko za to tekmovanje in za posredno priznanje. Šlo je za to, da so me obiskali tovariši, s katerimi sem se bil preteklo poletje domala na smrt sprl, zdaj pa čutijo, da sem imel prav in me potrebujejo. Ta občutek mi je ostal najgloblje v spominu in me je spremljal skozi vse kasnejše krize.
V naslednjih letih je šlo s plavalnim klubom v Radovljici le se navzgor. Ob treba najprej trezno pribiti, da kakšna velesila radovljiški plavalni klub ni bil nikoli. Mislim, da tudi ambicij v tem smislu nismo imeli. Vendar je ta prva “zlata doba” našega plavanja, ta “koncert orkestra, ubranega na tone navdušenega pianista – amaterja” znan po tem, da smo osvojili domači kraj. V poletjih je Radovljica dobesedno živela s klubom in klub s svojim krajem. Glede na dejstvo, da smo v tistih letih šteli komaj okoli 2.000 prebivalcev, se je v Radovljici komajda našel zdrav mlad človek, ki ni vsaj poskusil svojih sposobnosti v klubu. Mnogi med njimi so nas seveda tudi kmalu zapustili. Vendar ostaja dejstvo, da je plavalni šport v Radovljici v petdesetih letih prevzel prvo violino.

Zakaj je bilo tako? Ze omenjena trmasta vztrajnost je bila za to le predpogoj, nikakor pa ne dovolj. Predvsem smo končno spoznali potrebo po strokovnem znanju. Spomladi 1953 sem opravil trenerski tečaj in izpit v Ljubljani. Moj prvi učitelj pri tem je bil Mitja Prešeren. Skupaj z njim in se nekaterimi slovenskimi trenerji smo naslednjo pomlad odpotovali za deset dni v Beograd po dopolnilno znanje, vendar kaj bistvenega nismo pridobili. Oborožen s tem znanjem sem se lotil dela temeljiteje. Rezultati niso bili revolucionarni, a opazni. V sekcijo se je zgrinjalo vedno več mladih. V letu 1955 smo imeli ze preko 130 članov. Zato smo postavili zahtevo po samostojnem klubu. Prvi predsednik kluba je bil Gorazd Kacjan, za njim pa Jože Bufolin, ki ga je vodil vse do mojega odstopa, celih dvanajst let. Tako sem se odslej z drugimi vaditelji ukvarjal predvsem s strokovnim delom. Tudi v trenerskem delu nisem bil več sam. Pri vzgoji mladih so pričeli sodelovati drugi, prej aktivni tekmovalci, čeprav delo ni bilo lahko, saj so bile razmere na kopališču silno slabe. Imelo je nemarne gospodarje in hitro se je staralo. Kmalu po vojni, ko je vsega primanjkovalo, so izkopali vodovodne cevi (za nujnejše potrebe), in jih nadomestili s slabšimi. Posledica je bila, da je ob vsakem večjem nalivu pritekla v bazen kalna voda. Kopališče ni imelo čistilnih filtrov in tako je bilo treba vodo menjati po tri do štirikrat v sezoni. Tako smo pogosto stali žalostni ob bazenu in čakali, da se spet napolni ter ogreje. Voda sploh ni smela biti toplejša od 22″C, ker bi jo takoj načele alge. Delali smo skratka v razmerah, ob katerih bi danes vsakdo obupal. Nekakšen izhod iz te zagate smo iskali v skupnih taborjenjih. Ob tem ponavadi nismo naleteli na bistveno boljše pogoje, a prednost je bila vsaj v tem, da smo imeli članstvo na okupu in tako lažje zahtevali trdo delo.

Prvi tabor smo imeli 1953 leta v Bohinju. Takrat smo imeli šotore iz navadnih rjuh in kuhinjo na tleh, kot pravi indijanci. Sledila je Kropa (1954-55), medtem ko smo si v naslednjih dveh letih privoščili nekajdnevni trening v Splitu.

Leta 1953 smo se prvič pojavili na republiškem pionirskem prvenstvu, leta 1955 pa tudi na mladinskem in članskem. V istem in naslednjem letu smo bili člani enotne republiške in hrvaško – slovenske lige, leta 1957 pa je bil PK Radovljica prvič v svoji zgodovini tudi na državnem prvenstvu v plavanju (Split).

To so bila leta, ko je bilo treba imeti v Sloveniji za ligaška tekmovanja obvezno razvite vse tri panoge: plavanje, vaterpolo in skoke. Glede skokov je nekaj časa kazalo na bolje. Strokovno vodstvo je dve leti prevzel ing. Lado Gorišek. Imel je dobro voljo in lepe načrte, a so bile razmere v telovadnicah čez zima slabe. Najbrž je zato obupal in tako so skoki po kvaliteti capljali za plavanjem. Z vaterpolom smo po malem pričeli že leta 1950, vendar je bila ta igra vedno v senci plavanja oz. so po stari navadi igrali vaterpolo aktivni plavalci. Tako smo večkrat izgubili dvoboje le zaradi slabe razvitosti teh dveh disciplin.

Tekmovanja na kopališču so bila v teh letih pretežno zvečer ob razsvetljavi. Vsak plavalni dvoboj je bil za mesto dogodek in imeli smo svoje občinstvo tudi, ce je lilo kot iz škafa. Ob lepem vremenu pa je bilo plavališče običajno zasedeno do zadnjega kotička.

Poseben čar za tekmovalce in za publiko so imela domača klubska prvenstva. Domislili smo si celo tekmovanja po ulicah oz. mestnih okoliših, na katerih je bilo včasih več rivalstva, kot na meddržavnih dvobojih. Kasneje so bila prvenstva le posamična, a vedno nekak pregled in in obračun dela ob zaključku sezone. Takrat smo običajno opravili tudi letni občni zbor in ga povezali z družabno prireditvijo. Ta običaj je z leti postal težko pričakovan, zaslužen praznik po opravljenem delu.

Plavalna vrsta, ki je v petdesetih letih nastopala za klub, je bila dokaj enotna. Čeprav gre za daljše obdobje, so starostne razlike med posamezniki komaj presegale štiri do pet let. Upoštevajoč celotno desetletje so bili najdlje člani prve ekipe Spela Čebulj in Dara Mladenovič pri dekletih ter Boris Ahac, Lojze Cilenšek in Joze Pikelj pri fantih. Le ti so imeli tudi kot posamezniki največ uspehov na prvenstvih. Špela je bila do takrat tudi edina, ki je dvakrat nastopila v finalu državnega prvenstva. Sicer pa je treba omeniti se celo vrsto tekmovalcev. V prvih letih so bili to Dušan Mulej, Stojan Horvat, Tomaž Grohar, Rudi Pogačnik, Aleš in Janez Šarec ter Jelena Mali in Janja Kacjan. Sredi petdesetih let so le te postopoma zamenjali v skupini Cene Magister, Lojz Maček, Anže Bole, Peter Bolko, in Boris Žemva ter dekleta Alenka Mulej, Štefka Mevlja, Magda Grošelj in Darinka Grošelj. Seveda to niso vsi. Omenili smo le člane, ki so skozi deset plavalnih sezon nosili glavno breme v prvi plavalni ekipi.

Že v letu 1957 se je ta ekipa nekoliko krhala in ko so po letu 1958 pričeli omenjeni odhajati kot aktivni tekmovalci, je klub zašel v prvo resnejšo krizo.

V naslednjem razvojnem obdobju, ko se je formirala tretja povojna generacija radovljiških plavalcev (pretežno letnik 1944), se v klubu ni kaj bistvenega spremenilo in morda je ravno to podatek, ki ga je treba resno pretehtati. Vmesna kriza sicer ni bila globoka in je trajala le kaki dve sezoni, vendar so se na Slovenskem razmere občutno izboljšale, radovljiško kopališče pa je se zmeraj propadalo in nudilo vedno slabše pogoje za delo. Tako smo bili vedno bolj odvisni od treninga na tujem. Doma smo si sicer pomagali preko zim s tem, da so vsaj nekateri dijaki v Ljubljani za silo plavali v malem ilirjanskem bazenu, ki pa se za domače ni bil dovolj prostoren. Nekaj malega smo delali tudi na Bledu v bazenčku hotela Toplice, pretežno pa se je delo vseeno osredotočilo na največ tri poletne mesece. Tako so postali skupni treningi izven Radovljice stalna praksa: 1959 Fazana, 1960 Trbovlje, 1961 Izlake, 1962 Piran ter 1963-65 Zadar.

Nova ekipa, ki se je formirala v celoti do konca poletja 1962, je bila celo nekoliko močnejša od one v petdesetih letih (predvsem moški), vendar je medtem plavanje na Slovenskem tako napredovalo, da smo bili relativno slabši. V letu 1962 smo ponovno osvojili republiško ekipno prvenstvo ter se isto leto in se naslednje potegovali s prvaki drugih republik za vstop v II. zvezno ligo. To nam je v tretje tudi uspelo. Prav sodelovanje v zvezni ligi in nastop na ekipnem finalu te lige v Mostarju leta 1964, je bilo eno najmanj pretehtanih in ne dovolj razumnih dejanj, kar smo se jih lotili. Dejstvo je, da smo s tisto plavalno vrsto segli previsoko, da smo bili kljub pomoči sosedov z Bleda za to tekmovanje prešibki in maloštevilni. Med dekleti smo v tej vrsti imeli le eno tekmovalko, ki je po rezultatih sodila v II. zvezno ligo: Varjo Jensterle. Ob njej so v prvi ekipi največ nastopale Marjana Zalokar, Marjana Selan, Janja Jaklič, Dora Prešeren, Studenka Mevlja, Marjana Kunstelj in Mojca Avguštin. Moška vrsta je bila bolj izenačena. Z rezultati in uspehi je nekoliko izstopal Boris Gorjanc in ob njem Franci Černe in Janez Sekovanič, sicer pa so bili ob nekaterih starejših ekipi v veliko oporo se Jože Smrekar, Miha Fürst in Janez Kokalj.

Po letu 1964 je šlo s plavalnim klubom v Radovljici v vseh ozirih navzdol. Govorice (v kolikor so se kasneje o tem sirile), da je glavni vzrok krize odstop dolgoletnega tehničnega vodje, so pri tem le delček resnice. Da pa sem odstopil zaradi nagajanja nekaterih “športnih delavcev”, ki v njihove načrte ni bil vkomponiran dobro organiziran plavalni klub, to dejstvo je bilo le pika na i mnogim drugim vzrokom.

Najbolj otipljiv, objektiven vzrok za krizo je bilo nase kopališče. Bilo je v tako slabem stanju, da že v letu 1965 nismo več kaj prida trenirali doma, v letu 1966 pa so ga spomladi podrli in pričeli z obnovo, ki je bila zaključena v poletju 1967. V teh letih so postopoma prenehali z aktivnostjo plavalci tretje generacije, saj so bili stari ze čez dvajset let. Udeležili smo se le redkih tekmovanj z malo uspehov. K malodušju je precej prispeval omenjeni neuspešni nastop v II. zvezni ligi, kar pa je bilo najbolj skrito in neopazno, je bil način dela, zastarela praksa v pristopu do plavalnega športa nasploh, ki ni več ustrezala novim metodam. Se pravi: tudi ce bi imeli možnost za boljše delo, bi ga morali najprej v temeljih spremeniti. Tega pa se človek, ki je dve desetletji deloval v dobri veri, da je tako prav, zave šele takrat, kadar ga nekdo dobro mahne po glavi. Bili smo namreč tipični romantiki, zaverovani v čase dobre in solidne obrtne delavnice, medtem ko je plavalni šport postal industrijska proizvodnja. Mislim, da takrat nisem bil pripravljen delati po industrijsko.

Torej je bil moj odstop za plavalni klub nekakšna odrešitev. Lahko bi rekli, da so “nagajavci” klubu s tem napravili uslugo, ce bi jim seveda bilo kaj do tega, da mu zares pomagajo. Sicer pa jih danes po svoje razumem: kadar hočeš prikriti svojo nesposobnost, je treba pri sosedu podreti streho, pa bo lastna bajta koj več vredna.

Ta “nedokoncana”, ki naj bi zares ne bila nikoli dokončana in ki naj bi čimprej prešla v svoj “maestoso”, ima kljub precej razglašenim in disharmoničnim tonom vsaj pet različnih stavkov, med katerimi je zadnji najbolj ubran in obetajoč.

Prvi stavek (1968 – 1970) je dirigiral Jože Smrekar, ki se je tisto leto vrnil z vojske. Njegovo delovanje in razmere v domačem klubu v tem obdobju precej dobro poznam, saj sem istočasno vodil klub na Bledu, sodelovanje med kluboma pa je bilo domala vzorno. V glavnem smo se udeleževali istih tekmovanj in celo organizirali skupno taborjenje v Premanturi (1969).

Jožek je imel z obnovo kluba dobre in resne namene. Med sluzenjem vojaškega roka je v Zadru sodeloval v plavalni soli za najmlajše in od tam prinesel nove ideje za delo. V osnovi je bila njegova zamisel za ozivitev kluba taka: prebroditi krizo s preostalimi tekmovalci iz prejšnje ekipe ter pričeti množično s plavalnimi šolami za najmlajše. V bistvu torej strategija, podobna oni iz leta 1950, le da bi bila vadba za najmlajše prilagojena novim metodam.

Da je zamisel uspela le v majhni meri in da je Jože Smrekar po dveh letih in pol obupal ter se odselil iz Radovljice, za to nesporno dejstvo je najbrž več vzrokov in težko bi navedel poglavitnega. Lahko pa opišem nekoliko podrobneje tedanje razmere. Iz spleta neugodnih podatkov bo rezultat mora bolj jasen. Predsedstvo kluba je za Jožetom Bufolinom začasno prevzel Joza Ješe in za njim Peter Vogelnik. Novi izvršni odbor je bil zelo maloštevilen, predvsem pa so ga sestavljali ljudje, ki so bili v plavalnem športu “novinci”. Bili so kljub dobri volji premalo številni in kar je poglavitno, premalo vplivni, da bi lahko uspešno podprli ambiciozne načrte tehničnega vodstva.

Moški del tekmovalne vrste, ki naj bi prebrodila vmesno krizo, je bil se kar številen (oba Artička, Stane in Andrej, Franci Selan, Drago Mandeljc, Marko Jensterle) in bi ob pomoči nekaterih preostalih iz “tretje generacije” za silo še zmogli program. Ženski del z Berto Zorman, Barbko Pikon, Vesno Daševič in morda se Tatjano Pušnik, pa je bil občutno prešibak. Predvsem pa to ni bila ekipa, ki bi se lahko kosala s kvaliteto v Sloveniji, ki je v teh letih napredovala s silnimi koraki.

Pogoji na kopališču so se z novim bazenom seveda izboljšali. Bili so občutno boljši od prejšnjih, a za celoletni ciklus delovanja klub ni imel nobenih možnosti. Tako se je primerilo, da je prej neznatni blejski plavalni klub, oa izkoriščanju možnosti v hotelskem bazenčku, v dveh letih dosegel radovljiškega in ga na občinskem prvenstvu 1969 premagal. To je bila najbrž precej grenka kaplja in je prav lahko prispevala k malodušju.

Nedorečena in zato toliko bolj povezana z okusom po grenkobi, pa so ostala vsa tista drobna nagajanja in zoprnije, ki jih je klub moral požirati od novih gospodarjev na kopališču. Prikriti za dobrohotno masko usmerjevalcev k “pravim športnim ciljem”, so na vsakem koraku grenili življenje v plavalnem klubu. Spominjam se, da mi je Jože Smrekar nekoč potožil tudi o problemih, ki so zahtevali njegovo eksistenco. Ali je šlo le za delovno mesto, ali tudi za stanovanjsko stisko, bi danes težko trdil. Vsekakor pa je slo za problem, ki jih “lokalni faktorji” lahko uspešno rešijo, če jim je kaj do tega, da človeka obdrže. Vendar te prakse domačini v Radovljici doslej nismo kaj prida pričakali. Tudi Jožek v svojih željah ni uspel in se je odselil. Njegovo dobro zastavljeno, a prekratko delovanje je bilo s tem praktično izničeno.

Drugi stavek pripada fantom, ki sem jih omenil zgoraj. Dirigentsko palico je prevzel Stane Artiček, ki je v letih 1971-1975 izvabljal viže razglašenemu orkestru po svojih najboljših močeh. Danes bi bilo naravnost neumno trditi, da so bili ti fantje krivi za podaljšano krizo v klubu. Ravno nasprotno! Prepuščeni sami sebi, so bili edini, ki so zaradi ljubezni do kluba vztrajali ob takih pogojih. Stane Artiček se v svojem prispevku za ta zbornik trpko spominja petih poletij kot obdobja, ko so morali biti vse od vaditeljev do sodnikov in organizatorjev ter klubskih administratorjev. Izvršni odbor je bil še vedno prešibak, le da je malo kasneje prevzel predsedstvo Matija Markelj, ki bi seveda lahko vplival na razmere, vendar se v strokovne probleme ni mogel poglabljati. Ob njem je bila fantom v precejšnjo oporo v teh letih se Vera Jugova, ki je delovala kot tajnica.

Ker so fantje najbrž instinktivno čutili, da v plavanju ne morejo biti kos naglemu razvoju drugod v Sloveniji, so se lotili vaterpola. Tako je v tem obdobju značilno prizadevanje za kolikor toliko kvalitetno vaterpolsko moštvo. Najprej so si pomagali sami, kasneje pa imeli tudi pravega trenerja. A ob delu, ki je bilo seveda omejeno predvsem na poletne mesece, kaj daleč tudi z vaterpolom niso prišli.

Plavalni nastopi so se omejili na klubske štopinge ter občinska prvenstva in sindikalna tekmovanja. Bilo je tudi nekaj klubskih prvenstev, vendar so ta svoj pravi pomen izgubila že sredi šestdesetih let. Občasna udeležba na nekaterih republiških prvenstvih so bila brez uspehov, saj je imel klub le enega tekmovalca, ki bi ob boljšem treningu lahko dosegel republiški vrh: Ciril Globočnik, ki se je vključil v klubske vrste se pod taktirko Jožeta Smrekarja, je bil gotovo nadpovprečno nadarjen športnik.

Vseeno pa so se razmere pričele jasniti. Kot subjektivno okoliščino je za to treba upoštevati dejstvo, da je bilo “zoprnij” na kopališču iz leta v leto manj, ker so upravo prevzeli drugi ljudje, ki so imeli za plavalni šport pravi posluh. Objektivno dejstvo pa je bil mali bazen v hotelu Grajski dvor, ki je nudil solidno možnost za delo v zimskem času.

Plavanje je ob pomoči nekaterih tovarišev prevzel Marko Jensterle. Ob njegovem delovanju in z novim možnostmi za delo čez zimo, so se končno v radovljiškem plavalnem klubu pričele kazati vedrejše perspektive.

Največja zasluga te izgubljene, četrte povojne generacije, torej ni v njenih uspehih, temveč v tem, da so bili trmasti in so vzdržali. Vzdržali pa so celih pet let, kar je bilo dovolj za nov zalet. Ker klub medtem ni niti za hip v celoti zamrl, je iz množice prihajajočih in odhajajočih le ostalo nekaj nadarjenih z dobro osnovo za uspehe oa boljšem delu.

Kaj me je prijelo, da sem, starina, po tolikih letih ponovno prevzel krmilo, je težko reci. Matija Markelj me je nekoč tako mimogrede povprašal, če ne bi prišel vsaj na njihov občni zbor. In ko sem bil ze tam, so se me lotili se drugi ter mi zatrjevali, da so razmere za delo zdaj bistveno drugačne. Vendar sem bil trdno odločen, da ne bom prijel za vabo. Čez kak mesec, v februarju 1976, je prišlo do bolj konkretne prošnje: Marko Jensterle, da ne more več voditi treningov v Grajskem dvoru, ce bi morda jaz vsaj za kak mesec a1i dva priskočil na pomoč!? Ker imam do tja le sto metrov, sem po nekem kosilu zares skočil pogledat, kako je s to zadevo.

Ob bazenu se je vame uprlo nekaj parov vprašujočih oči z zelo mladih, meni komaj poznanih obrazov, medtem ko sem mrko in nejevoljno postavil nekaj vprašanj. Potem sem jim velel, naj mi pokažejo, kaj znajo. Po polurnem “pregledu stanja” sem bil kuhan za tri sezone.

Moje delovanje v teh treh sezonah (1976 -1978) bi lahko označili kot nastop komornega orkestra s solisti, saj smo za poživitev članstva oz. za povečanje števila aktivnih plavalcev storili bore malo. Delo je bilo osredotočeno na okoli 10 tekmovalcev in to zavestno, saj ni bilo realnih možnosti za kaj več. Za začetek čisto iz ničle pa nisem imel niti volje, niti energije.

Naj najprej opišem neprijetnosti: miselnost v klubu je medtem postala dokaj “rekreacijska”. Klub naj bi bil zbirališče velikega števila mladine, nekakšno zatočišče v poletnem času, uspehi pa v drugem planu. To ni mogoče! Članstva se v plavalnem klubu ne da obdržati, če ni vsaj volje po športnih uspehih. Za oni drugi namen pa je bolje ustanoviti sekcijo Počitniške zveze ali taborniški odred. V športu gre, zal, vedno le za ekipne in osebne uspehe.

Druga zoprnost je bila cisto osebne narave: da pri svoji starosti in izkušnjah vem in znam mnogo manj, kot za celo generacijo mlajši kolege v drugih klubih, ko so prihajali s svojimi varovanci na tekmovanja.

Učil sem se sproti ter skušal doumeti bistvo novega pristopa do treninga, kar mi je seveda uspevalo le delno. Vseskozi pa sem se zavedal, da počnem nekaj, kar je le polovičarstvo. Da nisem takoj odnehal, je dano že v moji naravi, pri tem pa so bili novi preizkusi le nekako vabljivi, saj sem imel pogoje, ki jih prej ni bilo. Predvsem pa so bili tu mladi, ki so pričakovali od mene malih čudežev in pa kar je glavno – imel sem nekaj imenitnih pomočnikov.

Klub je bil organiziran zadosti trdno. Eno leto je bil predsednik se Matija Markelj, za njim pa je krmilo prevzel Cena Magister. Tehnična opremljenost, za katero je le-ta skrbel ze leto poprej, se je nenehno izboljševala. Imeli smo tudi (ob vaditeljih) celo vrsto dobrih organizatorjev tekmovanj in sodnikov, le voda v bazenu je bila se vedno razmeroma hladna. Razmere so bile v glavnem torej veliko boljše, kot nekoč, klub je bil kadrovsko zelo okrepljen, vendar za pravi široki razmah se ni bilo pravih pogojev.

Kmalu sem ugotovil, da novo delovanje v klubu ni možno brez aktivnega sodelovanja staršev. To je bilo vidno pri drugih klubih in se je uveljavilo tudi pri nas. V mislih nimam le dogovarjanja z njimi zaradi relativne mladosti otrok, temveč tudi pomoč ob tekmovanjih in treningih (prevozi itd.). Da bi povečali intenzivnost dela, smo se spet lotili treninga na tujem (1977 Murska Sobota, 1968 Ptuj), predvsem pa se je delovanje razmahnilo tudi čez zimsko sezono. Poleg bazenčka v Grajskem dvoru smo izkoristili bazen v Kranju in kasneje v Železnikih ter v zgodnji pomladi bazen na Koleziji in v Kranju. Vse to pa je terjalo neverjetne napore.

Posamezniki so napredovali skokovito in dosegali rezultate, ki so se nam nekdaj zdeli nedosegljivi, zdaj pa smo komaj sledili razvoju in lovili, kar je bilo v prejšnjih letih zamujenega. Kot ekipa smo capljali na repu republiške kvalitete, vendar je treba upoštevati, da so se medtem razmere v jugoslovanskem plavalnem športu spremenile tako korenito, da je vsakršna kvaliteta v republiki, pomenila tudi pomemben dosežek na zvezni ravni.

Za ta tri leta je značilna udeležba našega kluba na vseh republiških in domala vseh državnih prvenstvih, od koder smo se vračali z lepimi uspehi posameznikov. Imeli smo le dve dekleti: Meto Jovan in Renato Ambrožič, medtem ko je med fanti, poleg Cirila Globočnika, treba omeniti se Bogdana Juga in Mateja Žbontarja. Vsak izmed teh (posebno Meta in Ciril) so si s teh prvenstev prinesli po nekaj kolajn, kar se pravi, da smo posamič segali tudi po najvišjih naslovih, kot ekipa pa seveda nismo pomenili kaj prida.

Glavni vzrok, da sem po treh sezonah prenehal z delom v klubu, je v tem, da me je srečala pamet. Ali drugače: realno sem precenil svoje sposobnosti in energijo. Drobne razprtije zaradi različnega gledanja na razvoj kluba niso bile odločilne. Sicer pa so imeli oni, ki so zahtevali tudi množičnost, popolnoma prav. Le da za kaj takega v meni ni več energije. Tri leta sem zdržal le ob odločni pomoči Lojza Cilenška. Brez njega bi prenehal z delom mnogo prej. Revolucije moj “come back” klubu ni prinesel. Mislim pa, da sem prispeval k želji in volji po novem zaletu. Udaril sem po malodušju, ki ga ne maram. Leta, ki so sledila, pripadajo Lojzu Cilenšku, ki je za mano prevzel tehnično vodstvo kluba, in vsaj trem tekmovalcem: Alešu Ježku, Tomažu Cilenšku in Zdenki Mačkovi, med katerimi je slednja segla najvišje. Vsi trije mladi tekmovalci so stopili v klub se pod vodstvom Marka Jensterla in so v teh letih dozoreli. Lojz Cilenšek je bil tisti, ki je ob podpori mnogih drugih, trmasto gnal klub naprej, da ni nazadoval. Plavalna vrsta iz prejšnjih let se je hitro krhala, vendar so se aktivni tekmovalci zvečina prelevila v dobre vaditelje in sodelovali v klubu. Od redkih mlajših so ostali le omenjeni trije in morda se peščica drugih, pač pa je klub na široko zaoral ledino s plavalnimi šolami za najmlajše. Zadnja leta so za klub torej nekakšna priprava za zalet, ko je delo potekalo na podoben način, kot pod mojim vodstvom, le da je število članov stalno naraščalo. Kot tekmovalka je v teh letih zares predstavljala kvaliteto le Zdenka Maček. Strokovnjakom se bo zdelo smešno, a nepoučenim v ilustracijo je treba povedati, da bi Zdenka s svojimi lanskoletnimi rezultati z olimpiade v Melburnu (1956) prinesla domov vsaj pet olimpijskih kolajn, od teh zlato z velikim naskokom na 400 kravl.

Toda vrnimo se k realnosti. Radovljiško kopališče je medtem dobilo ogrevano vodo. S tem so se razmere ponovno izboljšale, saj je možno poleti doma trenirati vsaj štiri mesece. Če odštejemo slabe pogoje za zimski trening, ko trenerji in otroci begajo iz bazena v bazen, ima klub danes vse možnosti za širok razmah:

– Nova uprava s predsednikom Jožetom Rebcem je zastavila delo zelo ambiciozno in mirno lahko trdimo, da plavalni klub v Radovljici se nikdar ni imel tako trdne in sposobne uprave.

– Prvič v svoji zgodovini ima klub poklicnega trenerja in ob njem celo vrsto dobrih in sposobnih vaditeljev. Ciril Globočnik se je iz odličnega tekmovalca prelevil v ambicioznega trenerja, ki ima dobre izkušnje iz “kranjske šole” kjer je aktivno deloval dve leti.

– Kar je najpomembnejše in najbolj obetajoče – med množico fantičev in deklic rastejo novi kadri, ki ze zdaj obetajo klubu lepše čase.

Petdeset let je za človeško bitje zelo, zelo dolgo obdobje. V teh petdesetih letih se je svet tako silno spremenil, da bodo mladi komajda verjeli nekaterim stvarem v teh spominih. Zanje, ki so zrasli v tem času, bo zvenelo marsikaj v teh vrsticah nestvarno, a je vseeno bilo tako. Petdeset let je tako dolga doba, da so vnuki prve predvojne generacije radovljiških plavalcev, danes za tekmovalno plavanje skoraj ze prestari. Danes plavajo v našem klubu predvsem otroci druge povojne generacije, otroci tretje pa ze počasi prevzemajo mesta v prvi ekipi. Tako je to s tem časom!

Teh spominov sem se lotil, ker so kolegi v odboru menili, da bi jih zmogel in če sem odkrit, sem jih rad napisal. Seveda so tu in tam zelo osebni. To sem predvideval že predno sem se pisanja lotil. A skušal sem biti tudi objektiven in tako si mislim, da včasih osebna čustva povedo več, kot suha zgodovinska razlaga.

Ljudem, ki danes vodijo plavalni klub v Radovljici, želim od srca, da bi uspeli. Zahvaljujem se vsem, ki so s svojim spominjanjem prispevali k tem vrsticam, predvsem pa množici vseh, ki so bili kdajkoli člani radovljiškega kluba, ki so se skozi ta dolga leta ob meni ali ob drugih veselili ob uspehih.